Mednarodna agencija za raziskave raka, hčerinska družba Svetovne zdravstvene organizacije, je 17. oktobra 2013 prvič objavila poročilo, da je onesnažen zrak rakotvoren za človeka, glavna snov onesnaževanja zraka pa so trdni delci.
V naravnem okolju trdi delci v zraku vključujejo predvsem pesek in prah, ki ju prinaša veter, vulkanski pepel, ki ga izvržejo vulkanski izbruhi, dim in prah, ki nastaneta zaradi gozdnih požarov, morsko sol, izhlapelo iz morske vode, izpostavljene sončni svetlobi, in cvetni prah rastlin.
Z razvojem človeške družbe in širjenjem industrializacije človekove dejavnosti oddajajo v zrak tudi veliko količino trdnih delcev, kot so saje iz različnih industrijskih procesov, kot so proizvodnja električne energije, metalurgija, nafta in kemija, hlapi pri kuhanju, izpušni plini iz avtomobili, kajenje itd.
Pri trdih delcih v zraku je treba najbolj skrbeti za vdihane delce, ki se nanašajo na delce z aerodinamičnim ekvivalentnim premerom manj kot 10 μm, kar je PM10, o katerem pogosto slišimo, in PM2,5 manj kot 2,5 μm. .
Ko zrak vstopi v človeški dihalni trakt, lahko nosne dlake in nosna sluznica na splošno blokirajo večino delcev, tistih pod PM10 pa ne.PM10 se lahko kopiči v zgornjih dihalnih poteh, PM2,5 pa lahko neposredno vstopi v bronhiole in alveole.
Trdni delci zaradi svoje majhnosti in velike specifične površine pogosteje adsorbirajo druge snovi, zato so vzroki za njihovo patogenezo bolj zapleteni, najpomembnejši pa je, da lahko povzročijo bolezni srca in ožilja, bolezni dihal in raka na pljučih.
PM2,5, ki nas običajno zanima, dejansko predstavlja majhen delež delcev, ki jih je mogoče vdihniti, toda zakaj bi PM2,5 posvečali več pozornosti?
Ena je seveda medijska odmevnost, druga pa je, da je PM2,5 finejši in lažje absorbira organska onesnaževala in težke kovine, kot so policiklični aromatski ogljikovodiki, kar bistveno poveča verjetnost rakotvornosti, teratogenosti in mutagenosti.
Čas objave: 16. marca 2022